Inteligentnost

Temeljna predstava o značilnostih narave, ki spremlja človeka od njegovega nastanka naprej in od začetkov animizma, je, da je vse, kar nas obdaja, na svoj način inteligentno in s tem živo. Ta pogled je bil zelo uveljavljen tudi v antiki in renesansi ter različnih filozofsko-religijskih tradicijah Vzhoda. Inteligentnost lahko razumemo kot sposobnost nekega bitja, da zaznava okolje, se iz njega uči, se nanj prilagaja, rešuje probleme ter deluje v skladu z neko notranjo namero. Sem sodi tudi ustvarjalnost. Človeška civilizacija inteligentnost zaenkrat omejuje le na nekatera živa bitja (obseg katerih se sicer naglo širi, tudi na glive in mikrobe). Naša prizadevanja so usmerjena v ozaveščanje o univerzalnosti inteligentnosti ter v razvoj občutljivosti zanjo. Tudi v smeri povezovanja z inteligenco narave v njenih različnih pojavnih oblikah, ki so jih izkustveno poznala in so se jim posvečala starodavna izročila mnogih kultur na vseh celinah, posvečajo pa se jim tudi nekateri sodobni znanstveniki, misleci, umetniki in duhovne skupnosti.

Duševnost

Duševnost največkrat pojmujemo kot skupek subjektivnih pojavov, procesov in stanj, ki vključujejo zaznavanje, mišljenje, čustvovanje, motivacijo, osebnostne značilnosti posameznika in različna stanja zavesti. Predvsem gre tu za človekovo čutečo naravo, z bogastvom občutkov, čustev, želja in refleksij. Čustva in želje oblikujejo in usmerjajo naše življenje ter mu dajejo posebno dinamiko in lepoto, hkrati pa so tudi vzrok težavam v medsebojnih odnosih. Z razvojem duševnosti se učimo vse bolj inteligentno in sočutno povezovati z drugimi in vzpostavljati pravilne medsebojne odnose. Tu se pogosto zapletamo, potem pa se tudi učimo razumeti vzroke in posledice ter vozle v odnosih čim bolj inteligentno razpletati. Za izpolnjujoče in harmonične odnose pa je treba inteligentnost nadgraditi z ljubeznijo in modrostjo ter povezati nenehno spreminjajočo se duševnost z njenim mirujočim jedrom, sebstvom – negibnim gibalom človekove kompleksne zavesti.

Um

Um je čudovito orodje, sposoben širokega zaznavanja, razumevanja, spoznavanja in ustvarjalnosti. Prav um je tisto, po čemer se človek izrazito loči od živali, kljub temu, da imajo nekatere živali že izkazano sposobnost logičnega sklepanja in predvidevanja. Nekatere duhovne tradicije tako pravijo za človeka, da je ‘sin uma’, ki se lahko povzpne visoko v svetlobo; in hkrati lahko seže– kot nam izpričuje znanost – tudi globoko v svet materije. Sodobni raziskovalci uma odkrivajo mnoge njegove potence kot na primer zmožnost discipline, osredotočenja, dialoškosti (komunikacije), ustvarjanja na zelo raznolikih področjih, analize in sinteze, poglobljene abstrakcije in posploševanja, razumevanja in spoštovanja različnosti in sodelovanja. K razvoju uma sodi tudi etika kot čut odgovornosti za dobrobit sveta okoli sebe ter preseganje sebičnih interesov. Mnoge od teh potenc uma se šele začenjajo razvijati, kot lahko vidimo iz neuravnoteženega razvoja in mnogih stranpoti naše civilizacije.

Zavest

Razumevanje zavesti ni le akademski izziv, ni samo eden najpomembnejših problemov znanosti, temveč s svojo globino in širino določa temelje naše civilizacije. Določa naš odnos do nas samih, do sveta – ali imajo tudi druga živa bitja zavest ali ne in na vrhu vsega, ali ni morda zavest temeljna sestavina vesolja. Odgovor na vprašanje, ali je zavest le produkt možganov (materializem) ali temeljna komponenta vesolja (npr. nekatere kvantne teorije), določa, ali ima obstoj inherenten smisel, namen in vrednost. Razumevanje zavesti je ključno za razjasnitve vprašanj o naravi človekove biti, o svobodni volji, preživetju po smrti in nenazadnje, ali se v umetni inteligenci lahko pojavi samostojna zavest. Za preživetje in napredek civilizacije je nujen prehod od ozkih materialističnih razlag zavesti, ki slednjo enačijo z izločkom možganov, k širšemu, poglobljenemu raziskovanju brez ideoloških utesnitev. Brez razjasnitve zavesti ostajamo ujeti v nepoznavanje lastne biti, kar že sedaj ogroža naše etične in tehnološke odločitve v prihodnosti.

Eno od pomembnih vprašanj je tudi potencial razvoja zavesti. Tako so že mnogi vrhunski filozofi (Bergson, Spinoza, Schelling, Husserl idr.) predvideli možen razvoj v smeri intuicije kot pot za preseganje omejitev zgolj razumskega, analitičnega mišljenja. Intuicija omogoča neposreden uvid v bistvo stvari in njihovo povezanost s širšo celoto, ki vključuje tudi naravo. Tudi Albert Einstein, čeprav fizik, se je strinjal s to filozofsko mislijo, ko je dejal: »Intuitivni um je sveti dar, racionalni um pa zvesti sluga. Ustvarili smo družbo, ki časti slugo in je pozabila na dar.«

Transcendenca

Sodobna humanistična znanost na transcendenco (Boga, Absolutno, Praizvor) ne gleda več le kot na vprašanje religiozne doktrine, temveč kot na ključno dimenzijo človeške zavesti, biti in kulture. Namesto iskanja objektivnih dokazov o onostranstvu se osredotoča na raziskovanje, kako izkušnja presežnega oblikuje človekov smisel in družbo. Transcendenca ostaja v osišču človeške misli, upanj in življenja, ne glede na to, kako jo pojmujemo: bodisi kot od stvarstva ločenega boga – stvarnika, vir morale in porok odrešitve v onostranstvu; bodisi kot potencial in ime za najvišje človeške ideale (resnico, ljubezen, pravičnost) ali za sámo globino bivanja; ali pa »tukaj in zdaj«, ko nas umetniško delo, lepota narave ali globoka človeška bližina ganejo do te mere, da pozabimo nase (na svoj ego).

Spoznavati presežno predstavlja inherentno potrebo človeka, da nenehno presega svoje meje, ne glede na to, ali to pripisuje bogu ali neskončnemu potencialu narave in duha. Samopreseganje velja v humanistični psihologiji za najvišjo stopnjo osebnega razvoja, kjer posameznik preseže svoj osebni jaz (ego) in se poveže s širšo celoto (človeštvom, stvarstvom). Družbeno gledano pa potreba po presežnem in svetem, kar je ena temeljnih lastnosti transcendence, ostaja ključno vezivo skupnosti in omogoča soočanje z mejnimi situacijami (smrtjo, trpljenjem), tudi v družbah, ki niso več tradicionalno verne.

Vprašanje transcendence je eno najglobljih in zagonetnih vprašanj človeštva od njegovega nastanka dalje. Različne kulture in religiozne tradicije odgovarjajo nanj zelo različno. Toda eno je skupno vsem: presežnost je generična lastnost človeka in kaže na njegov duhoven izvor.