V zadnjem času se vse bolj uveljavlja pogled, da inteligenca ni le sposobnost kompleksnih možganov, temveč temeljna lastnost samega vesolja. Čeprav so o tem različne tradicije govorile že dolgo in mnogi to doživljajo intuitivno, to razumevanje zdaj postopoma prodira tudi v znanost. Pred našimi očmi se tako oblikuje bolj celostna – in na svoj način presenetljiva – nova podoba našega obstoja.

Trije pogledi na naravo stvarnosti

Tako torej (končno) vstopamo v razpravo o treh različnih pogledih na naravo stvarnosti.

1. Stvarnost kot mehanski sistem: narava deluje kot stroj brez notranje inteligence.
2. Stvarnost kot sistem, v katerem je inteligenca njegova vznikla lastnost: inteligenca je porajajoča se lastnost, ki izhaja iz zadostne kompleksnosti; spontano se razvije v dovolj zapletenih sistemih.
3. Stvarnost kot sistem, v katerem je inteligenca njegova temeljna lastnost: inteligenca je osnovna značilnost samega vesolja.

Kako se je razvijal pogled na inteligenco v kozmosu 

Sodobna znanost prepoznava različne temeljne gradnike vesolja: prostor, čas (pogosto združena v prostor-čas), energijo (vključno z maso), različna polja z interakcijami in zadnje čase tudi informacijo. Ta pogled se je gradil postopoma in usmerjal znanstveni napredek skozi stoletja, vrh je dosegel z Einsteinovo relativnostno teorijo s povsem novim pojmovanjem prostor-časa, spoznanji kvantne mehanike in teorijo informacij. 

Na čelu tega vala luči pa se med sodobnimi misleci začenja oblikovati spoznanje, da bi bilo treba temu seznamu dodati še en element: inteligenco. Ta smelo zastavljena ideja v sodobnem času izhaja iz raziskav, da se inteligenca manifestira na različnih ravneh kompleksnosti – od posameznih celic do celotnih organizmov in morda celo onkraj tega – spomnimo se, kako celo astronomi razporeditev medgalaktične materije v vesolju primerjajo s strukturo človeških možganov.

Primerjava med nevronsko in kozmičo mrežo

Onkraj emergentnosti: inteligenca kot prvinska lastnost kozmosa

Zgodovinsko gledano v filozofskih tradicijah pred Galilejem na naravo večinoma niso gledali kot na mehanski sistem. Namesto tega so pogosto menili, da je prežeta z neko obliko inteligence ali racionalnega načela. Filozofi, kot je Anaksagora, so uvedli idejo nous (uma ali inteligence) kot kozmične sile, ki ureja materijo. 

V 18. in prvi polovici 19. stoletja so tako znanstveniki kot filozofi inteligenco obravnavali bodisi kot edinstveno značilnost življenja bodisi kot emergentno (vzniklo) lastnost dovolj kompleksnih in urejenih sistemov – kot so na primer živalski možgani. Tako kot je v fiziki načelo inteligence poniknilo po Galileju, ga je enaka usoda doletela tudi v biologiji po Darwinu.

Toda danes vrejo na dan spoznanja o inteligentni organizaciji materije celo na molekulski ravni. Če privzamemo inteligenco kot temeljno lastnost vesolja, lahko povlečemo podobnosti s potencialno energijo: tako kot potencialna energija obstaja v latentni (neizraženi) obliki in postane kinetična (dejavna) pod ustreznimi pogoji, tako tudi inteligenca ostaja zgolj potencial, dokler ji materialno-energijske okoliščine ne omogočijo manifestacije. Inteligenca kot notranja lastnost kozmičnega »tkiva« potrebuje le ustrezno sistemsko urejenost, organizacijsko strukturo materije in energije, da se izrazi. Seveda se izrazi le v meri, ki ji jo taka struktura omogoči. In hkrati lahko inteligenca začne neko dinamično strukturo – ko se v zadostni meri izraža skoznjo – preobražati in razvijati. V živem svetu smo tako priče razvoju vrst od prabakterije (imenujejo jo LUCA) do človeka.

LUCA – zadnji skupni prednik vsega živega

Utemeljitve za inteligenco kot univerzalno načelo

Kot rečeno, v sodobni znanosti naraščajoči primeri prilagodljivega in ciljno usmerjenega vedênja v nepričakovanih kontekstih izzivajo ustaljeno prepričanje (dogmo), da inteligenca nastane šele na visokih ravneh urejene kompleksnosti. 

Na primer, glive sluzavke (angl. slime molds) rešujejo umetno narejene labirinte tako, da na najbolj ekonomičen način najdejo vir hrane – jasen primer reševanja problemov, kljub temu da nimajo osrednjega živčnega sistema. Tako enocelični organizmi kot v celicah prosto-obstoječi skupki molekul in celo razmeroma enostavne molekule (npr. obeliski) prav tako kažejo oblike odločanja, prilagodljivosti in celo razmnoževanja, kar močno nakazuje, da je inteligenca prisotna na neki temeljni ravni univerzuma.

Na višjih bioloških ravneh socialne žuželke, kot so mravlje ali čebele, organizirajo zapletene kolektivne vedenjske vzorce, ki vodijo do nove, »čredne« inteligence, ki presega sposobnosti posameznih članov skupnosti. Na človeški ravni pa kompleksnost našega lastnega mišljenja, ustvarjalnosti in tehnoloških dosežkov potrjuje inteligenco kot transformativno silo. 

V skladu z mnogimi duhovnimi in filozofskimi izročili razumemo, da ti in mnogi drugi primeri ne odražajo zgolj biokemijskih ali izjemnih emergentnih pojavov, temveč globlje, univerzalno načelo, kjer je inteligenca vtkana v samo tkivo resničnosti.

Sposobnost učenja, prilagajanja in reševanja problemov ni omejena zgolj na visoko razvite organizme, temveč je notranja lastnost same tvari vesolja.

Kako bo novo razumevanje inteligence preoblikovalo razumevanje sveta

Obravnava inteligence kot temeljne lastnosti kozmosa izziva številne ključne predpostavke v znanosti in filozofiji. 

1. Nova definicija kognicije: postavlja se vprašanje, kje in kako potegnemo mejo sposobnosti spoznanja in spoznavanja, kognicije. Če inteligenca prežema resničnost, potem lahko kateri koli dovolj kompleksen sistem začne kazati inteligentno vedênje. 
2. Ponovno vrednotenje kozmoloških in bioloških modelov: novo razumevanje nakazuje, da sposobnost učenja, prilagajanja in reševanja problemov ni omejena zgolj na visoko razvite organizme, temveč je notranja lastnost same tvari vesolja, tudi tako imenovane kvantne pene oziroma vakuumskih nihanj. 
3. Spodbuda za interdisciplinarna raziskovanja: povezovanje fizike, biologije, kognitivne znanosti, filozofije, duhovnosti … bo na novo definiralo razumevanje in razlago sveta.
4. Etika kot naravna posledica razumevanja inteligence: če inteligenca prežema naravo in ni omejena le na ljudi, to zahteva spremenjen odnos tudi do okolja. Slednje ni več pasivno, brez zavesti in inteligence, temveč postane živo in občutljivo, sposobno odziva, morda celo komunikacije. Tako spoznanje kliče tudi po razširitvi sodobnih etičnih načel. Narava ni več sredstvo za brezobzirno izkoriščanje naših potreb, temveč namesto nekaj postane nekdo, ki ga spoštujemo, z njim komuniciramo in razvijamo sožitje.

Narava ni več sredstvo za brezobzirno izkoriščanje naših potreb, temveč namesto nekaj postane nekdo, ki ga spoštujemo, z njim komuniciramo in razvijamo sožitje.

Konec mrtvega vesolja: rojstvo zavedanja o inteligenci vsega

Inteligenco tako skupaj z nekaterimi sodobnimi misleci človeštva postavljamo ob bok prostoru, času, energiji in informaciji, s čimer odpiramo vrata novi perspektivi. Vesolje ni več le mehanizem brez namena, temveč dinamičen, inteligenten proces. Prav tako inteligenca ni zgolj njegov emergenten pojav, temveč ena od primarnih značilnosti obstoja, univerzuma. 

Čeprav je za razjasnitev njenih značilnosti, zakonitosti, mehanizmov in pojavnih oblik na različnih ravneh kompleksnosti potrebnih še veliko raziskav, so posledice tega pogleda globoke in daljnosežne. Odpira se nova dimenzija kolektivnega preizpraševanja o naravi bivanja in namenu lastnega obstoja, ki ponuja zalet za preskok na stopničko višje – da nismo naključni potniki v brezbrižnem vesolju, temveč dejavni soudeleženci v globoko inteligentnem procesu, ki presega naše dosedanje ustaljeno razumevanje narave in življenja.

Vesolje ni več le mehanizem brez namena, temveč dinamičen, inteligenten proces. Prav tako inteligenca ni zgolj njegov emergenten pojav, temveč ena od primarnih značilnosti obstoja, univerzuma.